Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe

  • 24,90€

  • Cena brez DDV: 24,90€
  • Cena v nagradnih točkah: 24

Ivana Myšková
Bele živali so zelo pogosto gluhe
Prevedla Tatjana Jamnik
Jezik: slovenščina 
Št. strani: 200
Format: 129x198 mm
Vezava: mehka 
Založba: KUD Police Dubove
Leto izdaje: 2019
Zbirka: Eho, 20
ISBN 978-961-7020-40-3

Knjiga vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrični liki in prefinjen humor. Naslov Bele živali so zelo pogosto gluhe je po avtoričinih besedah metafora za notranji albinizem – notranjo gluhoto in slepoto, ki človeka oropata ravnovesja in ga pehata v odnose in okoliščine, ki mu škodijo in ga vodijo v pogubo. Protagonisti so sanjači z izkrivljenim dojemanjem realnosti ali samih sebe, ujeti v iluzije ali fiksne ideje, ki jih odtujujejo od lastnega življenja. Vztrajajo v kokonih, ker se bojijo predati svoji strasti in razpreti krila za metulji let, raje ostajajo bonsaj, kot da bi se razrasli v košato drevo.

Vsako izmed besedil uvaja moto, pomenljiv citat avtorja iz zakladnice svetovne literature (Musil, Gombrowicz, Dostojevski, Proust, Céline, Bernhardt itd.), ki avtorici služi za navdih pri izgradnji situacij. Te Myšková gradi zelo iznajdljivo, povezava z motom se izlušči šele naknadno in je vselej presenetljiva. Opraviti imamo s prozo umetniškega porekla: ogrodje in vodilo igrivega ustvarjalnega procesa je zavest, da gre za umetelno besedilo, in Myšková pri tem ubira povsem samosvojo pot. Razvoj situacije narekuje močna, skoraj obsesivna domišljija, ki s pikolovsko natančnostjo izrisuje nepričakovane detajle in skrajno jezikovno izbrušeno izpisuje doživetja ter misli, da bralcu nenadoma zadišijo ali zasmrdijo po resničnem življenju. 

Ko odpremo to knjigo, vstopimo v panoptikum – kabinet čudes iz dobe potrošniškega individualizma, v kateri človeštvo pestita duhovno siromaštvo in odrezanost od vsega sobivajočega. Ogledamo si lahko tragikomične, absurdne, groteskne in fantastične zgodbe slehernikov, ki se vrtijo v začaranem krogu, ker se ne morejo izviti iz okovov samoodrekanja, strahu pred samim sabo, predvsem pa odsotnosti ljubezni do samega sebe.

Morda pa si nismo ogledovali spačkov v cirkuški areni. Morda smo ves čas stali v sobi z zrcali, ki kažejo izkrivljene podobe. Morda so te popačene podobe odsev nas samih. Bomo pod vso to pokvečenostjo znali prepoznati lepoto in se sprejeti takšne, kot smo?

Tatjana Jamnik

Ivana Myšková (1981) je diplomirala iz kreativnega pisanja in komunikacije z mediji na Literarni akademiji Josefa Škvoreckega v Pragi. V letih 2007–2013 je delala kot novinarka na Češkem radiu, poslej se preživlja kot samozaposlena v kulturi. Debitirala je leta 2007 z radijsko igro Popoldne z liliputancem. Izdala je roman Vnemanje (Nícení, 2012), ki je bil nominiran za nagrado Josefa Škvoreckega in nagrado češka knjiga, ter zbirko kratke proze Bele živali so zelo pogosto gluhe (Bílá zvířata jsou velmi často hluchá, 2017), ki je bila nominirana za prestižno nagrado Magnesia Litera.

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, lektorica, urednica in založnica. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko. Prevaja zlasti češko in poljsko prozo, poezijo in dramatiko (A. Berková, R. Denemarková, E. Bondy, L. Fuks, J. Katalpa, M. Urban, P. Brycz, J. Němec, A. Bolavá, I. Myšková, R. Sikora, P. Zelenka, J. Malík, S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, J. Franczak, P. Bednarski, A. Tuszyńska, A. Wiedemann, A. Jakimiak, M. Fertacz) ter besedila s področja humanistike.

Prelistaj knjigo:

 

Napišite mnenje

Ime:


Vaše mnenje: Opomba: Uporaba HTML-kode ni dovoljena!

Ocena: Slabo           Dobro

Prepišite varnostno kodo s slike v spodnje polje:



Oznake: Ivana Myšková, Tatjana Jamnik, Bílá zvířata jsou velmi často hluchá, kratka proza, češka književnost, prevod