Radka Denemarkova: Prispevek k zgodovini radosti

Praga, 21. stoletje. Na podstrešju vile na obrobju mesta najdejo truplo bogatega podjetnika. Čeprav kaže, da si je sedemdesetletnik sodil sam, Policist sumi, da gre za umor. Podrobna preiskava je kajpada tudi prikladen izgovor za obiskovanje privlačne mlade Vdove. Sledi Policista privedejo v oranžno hišo pod Petřínom, kjer počasi razkriva skrivnost njenih treh stanovalk. Izobražene svetovljanke so pri opravljanju naloge, ki so si jo zadale tik po drugi svetovni vojni, očitno prestopile meje zakona. Policist je v precepu: mar namen, naj bo še tako plemenit, res lahko posvečuje sredstvo? 

V romanu Prispevek k zgodovini radosti, ki se bere kot napet detektivski triler z elementi romana noir, nas Radka Denemarková ponovno spodbuja k premisleku o človekovem stanju in koreninah zla. V pripoved je mojstrsko vtkala tudi mnoge druge tematske votke, ki jih je zaznala skozi pretanjeno analizo našega časa. 

Eden najbolj perečih globalnih problemov v 21. stoletju je položaj žensk. Polovica človeštva je prikrajšana za enake pravice, obravnavana kot manjvredna, omalovaževana. O telesih žensk odločajo moški (očetje, bratje, možje, nadrejeni, oblastniki …), po drugi strani pa ta sistem dominacije in podrejenosti, kot opozarja avtorica, neredko pomagajo vzdrževati prav ženske same. Človek je kot družbeno bitje ujet v ustaljene vzorce razmišljanja in dodeljene družbene vloge. A tu je tudi spomin telesa, ki ne vara; vanj se od ranega otroštva vtiskajo tako pozitivne kot negativne izkušnje, ki skozi nezavedno usmerjajo posameznikovo usodo. 

Ljudje smo si tako podobni, a hkrati tako daleč. Poplava informacij prek sodobnih medijev nas navdaja z občutkom globalne vseprisotnosti, toda ali zmoremo v resnici dojeti razsežnosti tragedij, ki se dogajajo po svetu? Ali znamo slišati, kaj govorijo glasovi trpečih in razžaljenih? Kako zaustaviti val nasilja? Kako doseči nujne spremembe? Kaj smo sami pripravljeni storiti za to, da bi bil svet znosnejši? Bo človeštvo zmožno preseči zidove v glavah, ki si jih je sezidalo z državami in religijami?

Prispevek k zgodovini radosti verno odslikava brezup, s katerim se soočamo v sodobnem svetu. In opominja, da v še tako temni noči lahko zasveti luč.

 

Radka Denemarková (1968) je češka pisateljica, dramatičarka, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja. Kar trikrat je prejela prestižno češko nagrado Magnesia Litera. V Nemčiji so ji podelili usedomsko literarno nagrado in nagrado Georga Dehia.

Potem ko je doktorirala iz semiotike, se je zaposlila na Inštitutu za češko literaturo pri Češki akademiji znanosti, hkrati pa je kot lektorica in dramaturginja delala v praškem gledališču Divadlo Na zábradlí. Od leta 2004 je samozaposlena. Poleg proze objavlja študije o gledališču, prevaja iz nemščine (razprave, dramska besedila, prozo), piše scenarije za dokumentarne in igrane filme. Leta 1998 je izdala monografijo Sam sebi sovražnik (Sám sobě nepřítelem) o češkem režiserju, scenaristu in igralcu Evaldu Schormu. Pozornost strokovne in bralske javnosti je vzbudila že z romanesknim prvencem Jaz pa vprašam, kdo to tolče (A já pořád kdo to tluče, 2005), roman Denar od Hitlerja (Peníze od Hitlera, 2006) in t. i. faktografski roman Smrt, ne bo te strah, ali Zgodba Petra Lébla (Smrt, nebudeš se báti aneb příběh Petra Lébla, 2008) pa sta ji prinesla Magnesio Litero. Njena drama Spalne hibe (Spací vady), ki je 2012 izšla v knjižni obliki, je bila uprizorjena v Divadlu Na zábradlí. Leta 2011 je izdala roman Kobold in prejela Magnesio Litero za prevod romana Atemschaukel Herte Müller.  Roman Prispevek k zgodovini radosti (Příspěvek k dějinám radosti) je objavila jeseni 2014. V istem času je izšel še roman MI 2 (MY 2), ki ga je razvila iz svojega scenarija za istoimenski celovečerni film (rež. Slobodanka Radun). 

Njene knjige so prevedene v 17 jezikov; v slovenščini je dostopna celotna »trilogija o srednjeevropskem 20. stoletju«, Jaz pa vprašam, kdo to tolče, Denar od Hitlerja in Kobold. 

 

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, lektorica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, urednica, založnica, organizatorka literarnih prireditev ter soustanoviteljica mednarodne literarne nagrade KONS. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko. Prevaja zlasti poljsko in češko prozo, poezijo in dramatiko ter besedila s področja humanistike, v sodelovanju s tujimi prevajalci pa tudi slovensko književnost v poljščino in angleščino.